Preštela sem ti pegice, vedek.
Zdaj vem, česar ti ne boš nikoli.
Vem, kako naju skozi skuštrana življenja
že na veke razčesava boter Čas.
Vem, kako dolgo sva si preigravali
vloge najbližjih.
Vem, kako mi že mnoga utelešenja
moliš krhko ogledalo,
ki ga vedno znova raztreščim.
Vem, da vsakič skrbno pobereš črepinje,
da jih zlepiš
in mi me znova pokažeš, odeto v drugo telo.
In vem, da bi rajši videla,
da bi si tisto ogledalo mene ogledovalo,
saj ne vem, kaj bi si mislila,
ko pa sem v vseh življenjih enaka,
kakor bi me evolucija ne povohala.

yoyoba