Nanje bi morali metati barvne konfete
in z njimi proslavljati konce slabih romanov in
ponesrečenih pesmi. Zanje bi morali
živeti, kot da ne poznamo dolgih žic,
po katerih se prenašajo šefove vesti:
Odpuščeni ste.
Zanje bi morali ob nedeljah nositi
najlepše obleke, ne pa za tistega, ki že zna
vstati od mrtvih. Morali bi na novo napisati
hvalnice in besede, pogrete v mikrovalovki:
Odpuščeno vam je.
Zanje bi morali biti tiho, preden spregovorimo
v prostore polne kač, ki so vedno lepše
od nas in soseda. Morali bi biti nejasni,
kot so naše misli, ko hodimo spat.
Zanje bi bili množina. Bili bi nesmrtni,
da bi oni lahko živeli. Tisti, ki jih nikoli
nismo srečali in jih nikoli ne bomo.
Za tiste, o katerih ne vemo ničesar.

Helena Zemljič (MalaSenca)