1.
ponoči se drevje pogovarja z mrtvimi in eddie
vedder počiva pred rehabilitacijskim centrom.
zvezde se kot utrujene mravlje počasi vlečejo
od srbske meje proti celju, da bi se prerodile
v nekakšnih verzifikacijah, ki dišijo po pelinu:
v votlini spijo zajci iz kromanjonskega srebra.

2.
a čas neusmiljeno tiktaka dalje in spet bo treba
svoje napete membrane maziliti z najnovejšimi
olji; spet bo treba večerom natikati polnozrnate
uzde in vedno znova se bodo pod želatino kože
zažirale neobvladljive kosmatulje: vedno znova
se bo našel kak vesoljski polž na lopati bolečine!

3.
vsemu navkljub pa bo nad sotočjem donave in
save na vekov veke prežal na poetese bojevnik
z dolgim srbskim mečem in z majhnim kurcem,
ki bo z mehkim pogledom strmel proti sloveniji
in nas diskretno opozarjal, da si je treba vsako
noč svoja bela netopirska ušesa obriti do kosti.

Dani Bedrač