Brezvetrje
Preko sebe
segam vate
dvigam
tvoje kotičke ustnic
spuščene veke
omahle roke
moje vse krajše
brez valovanja
ustavljen mlin
obešena v medčasje
visiva spuščena nizko
praznina niha
le v slabem duhu
iz kožnih vreč
vdihnem še rodne koščke
sesedlih spominov
dahnem v lopute
da spet vzkaliva
v ropotu časa
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 30. 09. 2014 ob 09:15
- Prebrano 760 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 382.03
