Zgodba človeka.

Izpoved duše.

Na prazen list

se vsipljejo besede,

ki hočejo, hočejo

zajeti trenutek,

ga pobarvati

mu dati domišljijo

in ga počasi

narisati v mavrico,

Nekaj modrine,

veliko rumenega

in mnogo rdečega,

kakor pri semaforju,

pri rdeči stojimo

in čakamo

da se zasveti

tista barva,

ki počasi

iz pločnikov izginja.

Samo trajnice

še ostajajo zelene,

večinoma brez cvetov

in samo listi so različni,

vodo požirajo

kot bi bile v sahari

med bodičevjem

so jih nasadile misli,

ki vsaki dan znova

zalivajo

v trajen občutek

brez cveta.

IŽ-lev