S kriki angelov v kamniti roki
budim ljudi brez pravega razloga:
pojočo smrt sem plaho zvabil tja,
kjer ždi v možganih njena ptičja noga.

A včasih sem le trubadur brez glave,
častilec praznih izb, skrunilec lune.
Moje pesmi so brezmejna cesta,
moj Bog resnica, moji prsti strune.

Do tal se sklanjam v tihi harmoniji,
v privid brezmejnosti, v poplavo hrupa,
v prazne misli, v mrzle mreže Niča.

Da ne pozabim verzov med plameni,
se skrivam v svojem peklu brez hudiča
s težkim, mrtvim srcem na ramenih!

Dani Bedrač