Jaz sem

tista ena,

čistim si dušo

še predno

razmigam telo.

Iz sebe vlečem pesem,

da se misli sčistijo,

večkrat zamenjam

napisano vsebino,

včasih svet zgleda

popolnoma drugače

kakor ga sama

zmorem dojet,

ga spustiti v svojo dušo

in z njim iti preko dneva.

Včasih sem groba,

a daleč od grobih misli

in bere se zelo hudo,

drugič je v meni

vsa lepota tekočega dneva,

ki bi rad bil sončen,

dokler ga dež ne zmoti

in se znajdem znova

pod zvestim dežnikom,

ker glava mora biti suha,

da misli ostanejo uporabne.

Zamislim si naju,

kako se sprehajava

z roko v roki,

poležujeva na suhi travi,

ko mi ravnaš lase

in spletaš skuštrano kito.

A Bog določi drugače,

ostajava med štirimi stenami,

razen če se skrijeva

pred dežjem

in koga obiščeva.

Držiš me še naprej

in jaz ne uporabim

dežnika,

ker mi je tako lepše.

IŽ-lev