Še enkrat navije uro
Za iste sanje na starih rjuhah,
Za pest zemlje in kruha –
Medtem ko junak čas
Za boginjo minljivosti
V še eno leto zadre svoj meč.

Ker junakov ni več.

V črno-belem tkivu zavesti
Je mir.
Ne zgane se celičje mehkih sredic
In v suhih gubah postaranih lic
Ni niti srage poželenja.

Je samo še opomba pod črto
V neskončni zgodbi
Življenja.

*

Ker junakov ni več.
A so še oltarji
In so žrtveniki
In ovce so in pastir.

Z njimi bije svoj mir.

Vsak večer, ko uro navije,
Položi utrujene prste
Na polivinilast prt.
V sebi dúha svežino krste.

In moli za smrt.

Aleksandra Kocmut - Kerstin