kolovrat
je obstal
v preji prahu
in govorici
pozabljenega časa
negiben
leži v zaprtih knjigah
črno belih slik
beseda
ki ga je poimenovala
je onemela
za zaprtimi obzorji
nedokončane niti
segajo
v neznano
predice
so pozabljene
zaspale so
s prebodenimi prsti
roke so strohnele
v mrtvaških prtih
ki so jih stkale
nobena pesem
se ne vrne
da zavrti motke
med trnje
se lovijo
nove sanje
Zelo mi je všeč, le malo bi premislila o uporabi besed vse, nikoli in kar je takih skrajnosti (vprašaj se, kaj je čisto zares skrajno)?
Lp, Ana
urednik
Poslano:
22. 09. 2014 ob 22:05
Spremenjeno:
22. 09. 2014 ob 22:36
Ana, hvala za komentar. Odločil sem se za spremembo:
nedokončane niti
segajo v neznano
predice
so pozabljene
Malo sem omahoval, ker imam v začetku kolovrat v ednini, niti pa so sedaj v množini, kar pa je vezano na naslov, pa tudi predice (tudi brez vse) so v množini. Mislim, da je uporaba množine mogoča, saj (lahko) kaže na več generacij oz. na predice skozi dolga stoletja - in nato "konec" in ... nobena pesem se ne vrne ...
Morda kakšen drugačen predlog?
Lp, Jošt Š.
Lepo si jo popilil, saj zdaj nobena pesem povsem drugače zveni, ko v pesmi ne mrgoli superlativov. Kolovrat in z njim Trnjulčica ... in naj o resničnem izročilu molčimo? Ne, vsaj tako kdaj splava na površje beseda, ki je onemela. Pesem doživljam kot poklon in hkrati žalovanje za izročilom, zato naj bo še kakšna, ki krpa luknje pozabe.
Čestitke,
Ana
Ana, hvala za besede in podčrtanko.
Lp, Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!