Nisem dirigent,

niti enega pevca ni,

da bi v noči zapel

vsaj uspavanko

da se zaprejo oči

in uleže telo.

Ne vidim mavrice

tema jo je prekrila

ne čujem vpitja otrok

ker spijo s palcem v ustih

namesto dude.

Hodim iz sobe v sobo

na pol budna

čakam na sanje

in ne zmotim tišine

pustim jo

da je glasnejša

od mojih besed

ki jih združujem

na prazen list

ki kakor da je hotel

biti popisan

in kakor da je hotel

da ne ostane bel

prekrivam besede

z drugo besedo

in čakam

da me prime spanec

in odpelje

v neke druge sanje.

A pesem je prazna

v njej ni rože ki cvete

le apno, iz katerega

ne bodo ničesar zgradili.

IŽ-lev