Ko je Nick prispel v prestolnico, z mislijo, da bo naslednji dan moral prirediti še en svoj slavni koncert, so se vrata dvigala v hotelu odprla in začuden je zagledal:

Skupino moških, ki so goli tekali gor in dol po hodniku, vsak s steklenico viskija v roki, in kričali ...

O, hudič, moj bog,

kam so me nastanili,

med žive norce!

Prebil se je do svoje sobe in prižgal TV ... Na programu so vrteli nekaj, kar je prvič videl:

... klikl klikr klik

grr, bum bim ban tam žzs, ahh,

hörn mit schmerzen, hörn! ...

Še bolj šokiran kot malo prej je zrl v ekran, nakar je spoznal: "Kaj niso to isti norci iz hodnika?"

Odprl je vrata svoje sobe, ustavil enega in ga vprašal: "Ali ste vi Tisto, kar se pravkar vrti ...?" "Ja!" in "Aaaa!..." so naprej kričali vsi, ki so nagi tekali po hodniku gor in dol, vsak s svojo steklenico v roki...

Povabil jih je v svojo sobo. Sedeli so v krogu, on in nagci, da bi se z njimi dogovoril, kdo od teh norcev bi zanj igral kitaro v njegovem bendu.

Do you love me, do

you love me, do you love me,

do, like i love you?

(simon)