Stojiš,

zakrita pred pogledi,

ker slutiš trumo lačnih hijen,

trepetaš, da bi se hranile

s tvojo kožo, kostmi,

ti pogled zakopale v pesek.

Skrita stojiš.

Čez obraz si poveznila

črno blago.

Veter, s svojimi obrati

te plaši.

Podnevi imaš presahnjena usta,

ponoči bediš,

ob luni hraniš svoje ptice.

Imaš jih,

a jih stiskaš v prsi.

Bojiš se, da bi vzletele.

Vzletele in razpadle v sivi pepel.

Potem bi težko dvignila roke

in priklicala druge, nove.

Zato le stojiš

skrita

in šteješ

ledene dihe

pod jeklenimi pestmi.

Neni