Greš mi na tisti del
pod desnim rebernim lokom,
iz katerega se cedi žolč,
ob tebi se mi izloča preveč inzulina,
cediš se kakor stisnjen sat.

Pod prsnico mi hitreje utripa
zaradi nadledvične žleze,

vznemirjaš jo
z lovljenjem tvojega odtekanja.

Prosim te,
zapri največjo odprtino na obrazu,
spreminjaš se vanjo,
želiš me voditi po votlini,
v katero sem shranila svoje bilo,
ko si imel še polne žile,
zdaj vem, da so le ponikalnica,
njen izvor
v moji vranici,
iztrgam jo in vržem preko ramena,
brez nje lahko živim.

pi - irena p.