Posvečeni dnevi
ležijo pokopani
v svete noči.
V tuljenju volkov,
v spokojnem snu grobov
se soncu odmika
zven žalske cerkve
prek gradbišča
in okov
otroškega dnevnika,
tako praznega,
da ključa sploh ne rabi ...

Se mi dozdeva,
ali pa je sonce
čisto res razgrnilo
kristalen plet
čez zvezdasta
peterokraka stopala,
pobožalo tamalo mačko
in dahnilo topel piš
na ledene rože
s kavo politega balkona?

yoyoba