Tudi jaz sem si tako kot ti želel nekomu pripadati

eliti sorodnih duš v svoji prevzetnosti

pokazati da nosim malega živega slavčka

v šivu na prsih kar mi služi kot znamenje

prepoznavnosti za slavo petja na otoku

kjer ti ne živiš več saj te ni med imeni

ki pripadajo nekomu

dolgo te je vleklo v srečanje z globinami

zato da se bolje vidi

sem narisal

srčast oval

na oko

z rdečim črnilom

in plačal potovanje

večnim dečkom-mornarjem

na doku

zaprtem za lokalne ladijske proge

od tuge do druge

da se ne izgubijo

s suhim grlom

v valovih

ko greš mimo tako imenitna v hoji

kot duh z vodeno ošabnostjo

ko te požirajo tisti rojeni brez cerkve

se s kosmatimi rokami dotikajo

vesolja tvojih las

obsijanih z neonsko mesečino

dive-sirene na snemanju lastnega življenja

ki izginja med plodnimi boki

dišečimi grmi

umirajočih morij

mar sem moral pozabiti tvoje ime

ko na otoku še odmeva krik

Marko Skok - Mezopotamsky