... Te pokličem,
ko nad seboj uzrem
gladino.

Brodim po globočini
in segam po preraslih
amforah,
prežitkih
najinih antičnih vragolij.
Na vsaki piše o tem,
kako sva čutila
nekaj starega,
skoraj pozabljenega.
Pa te pisave
nihče več ne razbere.
Zdaj zaklepam
svoje pisanje, veš.
Še sama ne vem,
zakaj je pod ključem.

Naj se najde kdo,
ki bo na najdišču
najine razbitine
iz globokih pečin
sredi mulja
izkopal
vsa ta prostranstva
in jih razstavil
v kakšnem muzeju,
češ,
a tako so torej ljubili
primitivni domorodci,
saj ni da bi verjel.

... Pokličem te torej,
ko nad seboj uzrem gladino.
Bom pocukala za sidrno vrv.
Pazi na pekoče sonce
in ne pozabi mi
po ventilu
dotakati zraka ...

yoyoba