Zmešnjava
To jutro ima korake včerajšnjega dne,
premočene oči sončnih žarkov
se vlegajo v podplate moje prihodnosti.
Sonce odnesem zmeraj čez rob,
kjer prepad se konča.
Še enkrat zavila bom preko noči,
našla morda pretekle poti.
Ko sem še šla zmeraj za danes,
naprej
v prave smeri,
sedaj pa kot kamen tiščijo
me že prehojene poti.
Ali sploh še grem
naprej?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barby
- 13. 09. 2014 ob 09:52
- Prebrano 623 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 174.7
