koraki patetičnosti popraskajo ob mojo votlino

ko se vrtiljak obrne

vsi se vrnejo v podzemne jame

razlivanje dežja po mizi časa izbriše moči

strele raztopijo železno konstrukcijo volje

vrvi strahu obesijo vsak napor

in spet sedim

stagniram v votlini posut s pepelom

lepo je gledati sence resničnosti

biti del predstave

biti iluzija

biti

ko vem da ptica v meni potrebuje prostost

tisti divji konj mora zbežati iz kanarčkove kletke

a jaz posedam na mestu vrteč se okoli svoje osi

mislim ali sanjam

in spet poslušam vabilo

(že 1000 podobnih sem prejel):

(v)stati inu obstati!

a tokrat je drugače

ker ni več tiste samote ko se utaplaš v morju strahu!

otrok je v OČETOVEM objemu varen

varen sem!

stati inu obstati!

nobody