Ne reci nič

Svetlo ponjavo občasno razkolje.

Takrat ne vem ali se huduje nebo ali zemlja.

 

Nekdo je razpel morje dežnikov,

pisanih želja in napetih robov.

 

Stopim pod njihovo krošnjo.

Dnevno dozo nemira bi morala zajeziti.

 

Zdaj zdaj se bo reka, ki odnaša sedimente,

znova napojila - tako se napaja misel nate,

 

na prsi se mi nalaga,

da še težje diham.

 

Medtem ko pod dežniki lovim sapo,

nemočna, da bi si pod loke obrvi

 

pripela kapljo tvojega pogleda,

zadiši po čarobnih notah Ele Peroci.

 

Veter zapoje v tvojih laseh,

odnaša te, rožnatih kril,

 

dokler se ne zapre

zadnji dežnik.

 

Zavem se:

vse je drugače.

 

Dež ne pada enako,

nebo ne potrebuje zaščite

 

in zemlja, na kateri stojim,

so očala za mojo slepoto.

Andrejka

jagodanikacevic

urednica

Poslano:
11. 09. 2014 ob 17:36

Jako lepo, Andrejka. Ritam, slika...Bravo!

lp

Jagoda

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
11. 09. 2014 ob 19:54

Tudi nič ne bom rekla......ker je rečeno :)

Lp

I.

Zastavica

modricvet

Poslano:
11. 09. 2014 ob 20:30

Zelo so mi všeč tvoji dežniki!

LP, mcv

Zastavica

Andrejka

Poslano:
11. 09. 2014 ob 21:46

Hvala drage pesnice, veliko mi pomeni, da ste se našle v pesmi.

En svetel pisan dežnik si odprite in v lahke sanje poletite...

Andrejka

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
14. 09. 2014 ob 20:37

Zanimiv pogled na deževje in posebna nostalgija, v kateri je tudi Moj dežnik lahko balon, s katerim letimo nazaj, da bi ne bili samo v tem deževnem poletju ... misel spreminja svet. Čestitke,

Ana


Zastavica

Andrejka

Poslano:
14. 09. 2014 ob 22:07

Hvala za lepe misli,Ana

Lp A

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Andrejka
Napisal/a: Andrejka

Pesmi

  • 11. 09. 2014 ob 12:40
  • Prebrano 740 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 583.93
  • Število ocen: 17

Zastavica