Vidim jih.

Jate belih rib,

ki se kričeče zaganjajo

v peneče valove

in ovijajo telesa v njihove

luskinaste odmeve.

Iz hrbtenice jim poganjajo

lasje;

v vrtincu vitic

se sprijemajo v skupke.

Z vratovi spletajo

koralde iz uplinjenega zlata

in s prekrižanimi plavutmi

tkejo mreže.

Sedajo

na tilnike tistim,

ki so med budnostjo

pozabili nanje.

Vidim jih.

Bele grbavce,

ki z jeziki

ližejo ostrino ledenikov

in si mašijo ušesa

s sluzjo pozabljenih iker.

Razpirajo plošče,

kjer so ostali ujeti

zastekljeni pogledi.

V belih mehurjih

se selijo proti zidu,

kjer živečim vračajo,

v pismenke ovito, mantro,

čeprav je nikoli niso razumeli.

Martina Pavlin-Essentia