1.
z mojimi jadri je križ, popackana so! modrina nebes 
je zlita z bledečimi zvezdami, s črtami podlih nakan,
s pijavko v srcu: tam daleč je onečaščena domačija
in v njenem osmojenem vodnjaku zdaj uka nov krt,
nova kraljevska prikazen. vem, da si bom kmalu spet
obrabil bedra na strupenem hrbtu divje jezdne živali.

2.
tisoč pijanih strojevodij obletava našo srhljivo posest: 
naše drevje je mrzlo od njihove vsakdanje krvi in miši
so do kosti obrale velike začetnice v spominski knjigi.
bomo kos izzivom, bomo zarobantili po gorjansko, bo
jesen pisala nove črke v praslovansko pesem mrtvih?
(ali si ni zvezda repatica že pred leti izpraskala oči?)

3.
v porečju drave životarijo sence besnih psov in čmrlji
so se polastili mehkobe njihovih delavskih uhljev. bos
stojim v stokajoči travi (v belem zavetrju) in hrepenim
po novem napadu božanske sončarice - tako poražen,
tako slinast, ves lepljiv in opeharjen: s krepkimi koraki
se nam spet bliža tetka jesen v posranih zlatih čevljih.

Dani Bedrač