Oba naju zebe do kosti, ker se poletje poslavlja,
ker sva sama, ponoči ob lučeh, v podhodu blizu jeznih oseb,
in ker uporabljam ''sva'' - ker se ti to zdi zelo ljubo.

Oba naju mrazi ljubljanski veter in vonj po jeseni
in vonj, ki praviš da ti je všeč, ko si naslonjena ob moje misli.
Nežna si z mojimi rokami - kot, da jih nočeš pozabiti.

Toplo ti je, ko odhajam, ker veš da se bom vrnil,
ker se mi srce vedno bolj polni. In ko mi rečeš:
''Zakaj moraš že iti?'' - čutim, kot da je trenutek...


...večen?

Andrej Jesenovec