Korak je kratek, ko se utaplja v kaplji spominov.

Vsi koraki razrahljani sledovi miniaturnih razdalj do pločnika čez cesto.

Pohabljeni deli uma bežijo stran.

Zato hodim v dve smeri.

Moj kompas  je razmagneten.

Zatisnem oči in obrišem prah s čevljev,

se odločim:

Pretečem razdaljo do pločnika na drugo stran,

kjer se pogreva praznina časa.

Sam sem,

ker te ni.

Se ozrem nazaj,

da vidim če si tam.

Cesta ima dva pločnika.

Na enem od njiju sem jaz.

Nesmisel, ko prečkam cesto neštetokrat.

Nesmisel, čakati na pločniku.

Nesmisel …

Pozabil sem kje sem doma