Reki je vseeno
v motnem ogledalu
anemično sonce odseva
lažno jutro
in vendar v tem jutru
vpregla bom sončne konje
v roke vzela vajeti življenja
spotoma ukradla nasmeh
pisanih polj
in v lepoto reke
odžejala čute
življenje je lepo
se sliši iz globin tolmunov
reka ve
vedeti hočem tudi jaz
ponovno poženem vprego
povozim črno skrinjico in
ozrem se nazaj kjer se
ostanki prašnih črk
bleščijo v besedi
sreča..
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 07. 09. 2014 ob 17:59
- Prebrano 580 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 401.08
- Število ocen: 14
