Rasteš,roža si nadvse bodeča.
Skozi ogenj rišeš bolečino,

brišeš prazno stran, brez čistih misli.
Brez sanj stojiš,med mojim nebom in resnico.
Neslišno po dotiku kličeš.
Bežiš pred muko nasvinjano,

izrazno kažeš svoj obraz.
Tisočero množico nerazumljivega sveta

preganja tvoja pojava.
Polna požrtih besed,

iščoča nepoznanih želja,zrem v tvoj mali svet.
Še zadnji dih prepusti rokam,

ne boj se utrujene glave.

Ne pusti senci,da umre s teboj.

pomladno_jutro9