Človek, kam se ti tako mudi?
Ne izpij si naenkrat vse moči!
Od »začetka« do »konca« še mnogo je poti,
le kako boš hodil brez moči.
Ustavi se vsaj za hip in zapri oči,
v naravi naberi si moči.
Povonjaj rožico dehtečo,
opazuj reko žuborečo,
dovoli, da veter ti lase razmršči,
dovoli si, da vsaj za trenutek, eno z naravo si!
Poglej drevo, kako trdno sredi jase stoji,
tako trden bi moral biti tudi ti!
Poglej liste v vetru zibajoče,
z zaupanjem prepusti se vetru življenja tudi ti!
Poglej kako potok mirno mimo drsi,
tako umirjeno hodi po poti tudi ti!
Poglej ptičko, ki na veji
svojo melodijo žvrgoli in
se ne meni za druge reči.
Tega se nauči tudi ti,
ne izgubljaj energijo za nepomembne stvari!
Človek, kam se ti tako mudi?
Za hip se ustavi in vase se zazri!
Vse, kar te narava uči,
že v tvoji duši spi.
Samo daj si priložnost,
da se v tebi prebudi.
Nato pa z mirom v duši in
zaupanjem v srcu
prehodi nadaljne poti.

Karmen Kukovič