Letela sem po hrano,
pozno,
že proti jutru.
Sveže miši
za puhastega sinčka,
bil je bolan in šibak.

Pa sem zašla med
betonska drevesa
neštetih oči.
Čudno so me pogledovale.

Potem je Šani poslal nadme
vse tiste vrane,
tisoče njih,
vse brez otrok.

Zanje sem bila vsiljivka.
Ostro so me premerile,
nato pa planile,
grabile po meni
in mi skljuvale krilo,
ker oči niso dosegle.

Letela sem hitreje
kot kdajkoli.
Rezala sem zrak in čas
in brez sape živela
v večnem Zdaj.
Navadila sem se,
da mi sledijo.
Pozabila na puhastega,
na njegovega očeta,
na Dom.
Pozabila,
da sem ptica noči,
pozabila na surove mišje tortice,
pozabila, da je že jutro ...
pozabila gledati pred seboj.

Ko sem treščila
v stekleno oko
velikanskega betonskega drevesa,
me je izdalo levo krilo.
Spolzela sem po betonski pečini
in strmoglavila.
Tedaj je pristopila,
da me je pobrala,
in od takrat nisem več
ne zdrava
ne sama
ne svoja.

yoyoba