Pripovedovalci zgodb
vedo za poglede,
ki razgalijo koprnenje,
poznajo dotike,
ki bodo nekoč bolečina,
še preden koža zdrsne ob koži,
vabijo na plovbo preko počasnosti bližine,
ki neznosno gotovo steče
skozi še tako prepleteni duši.
Zanetijo ognje v megli
naših prikritih želja,
odmevajo misli, ki so nastale,
še preden je um prepoznal prvo besedo.
Šepetajo uroke,
ki nas silijo vzeti v roke
čisto majčkene deklice in dečke.
Majhne,
ljubeče in samotne,
ki sanjajo
čisto svojo zgodbo.
"...počasnost bližine..." krasna podoba,
malo me moti dvakraten "skozi," poglej če se da izpeljati kako drugače,
čestitke za zapisano.
Ojla, Svit! Pa res! A veš, da sploh nisem opazila. Hvala! Bom pobrkljala po sebi, kako bi šlo brez ponavljanja.
Bodil lepo! Lp, mm.
V projekt svojih ustvarjalnih početij sem uvrstil tudi "pripovedovanje zgodb." Občasno ko zakurimo kje kakšen ogenj in h ognjišču povabim dobrodošle, pripovedujem "svojo zgodbo", oziroma epizode. Početja, ki navdihujejo je fajn deliti,
bodi dobro.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 31. 08. 2014 ob 15:56
- Prebrano 810 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 363.97
- Število ocen: 12