Spominjam se svojega prijatelja ... Ime je dobil po junaku iz otroške knjige Hudournik. Imel sem dva. Prvega je povozil avto, ko je imel le kaki dve leti; pokopali smo ga v gozdu. Drugi je bil iz istega legla in je bil na las podoben prvemu, doživel pa je častitljivih trinajst let. Končal je prav tako pod kolesi, a na morju in tam je njegov grob.

Ta je bil prava legenda našega kraja. Bil je povsod z mano, kjerkoli smo ga najstniki žurali ... Bil je edini, ki je smel v lokal, ko smo šli na pivo. Lahko je sedel z nami na klopi in vedno je dobil vodo v velikem pepelniku ... Vsi so ga poznali, vsi so ga imeli radi. Nikoli ni bil privezan, in zjutraj, ko sem odhajal v šolo, sem ga vedno srečal sedeti in čakati pred vrati mesarja ... Čeprav sem ga naučil izogibati se avtom, je bil nekajkrat povožen, a se je vedno zlizal. Enkrat ga je povozila soseda in je zaradi poškodb dobil prav lušne pisane copatke na treh tačkah ... Kasneje je dobil še sivo mreno, morda je tudi slišal slabše in morda je bilo to zanj usodno ... Skupaj sva prehodila ves gozd in ničkolikokrat je šel z mano na moje slikarske pohode, in če se me je naveličal čakati, ko sem slikal, je po želji odpeketal domov ...

oh, moj zlati pes,

iskre v pametnih očeh,

bila sva nor par!

(simon)