V tem poletju, če ga sploh lahko imenujem poletje,
je deževalo dan za dnem
in najin otok je bil dan za dnem
vse manjši in vedno bolj nedostopen.
Požrlo nama je
ribiški čoln in odrešilni splav,
krpo zemlje
s paradižnikom in papriko,
s česnom in čebulo,
s krompirjem in fižolom,
z bučkami in začimbnicami.
Požrlo nama je
prastaro oljko in nov sadovnjak,
grmovje lovorja in rožmarina,
cvetoče oleandre in prepolne trte,
mlado kozo in starega psa,
skoraj vse nama je požrlo
hitro naraslo morje.
Ostal nama je
mačkon, ki je vsak dan boljši ribič,
da pozablja na ptice.
Ostal nama je
razmajan svetilnik
s katerega napneva na celino
tanko rdečo črto
med dnevom in nočjo.
Domišljava si, da sva vrvohodca,
ki ne bosta padla v žrelo morskega psa
in včasih nama uspe priti čez in se dotakniti razbitin Arke.
Lepa in polna, pa še ščepec čarobnosti si vmesil vanjo. Čestitke!
LP, mm.
Hvala, mm : ) Če že nimamo sanjskega življenja, imamo lahko vsaj sanje : )
Lp, Marko : )
Tanka je vrv vrvohodcev, da le ne pušča vozlov...
Prefinjeno si jo spletel.
Lp A
Hvala, Andrejka. Res na naši tanki vrvi se znajde kakšno vozlišče preko katerega je treba ...
Lp, Marko : )
Tudi meni je všeč (bi pa opustila pojasnjevanje v prvem verzu, saj v nadaljevanju poveš vse o poletju, ki ni poletje ;). Malo me zmoti tudi (preveč pričakovan) verz z žreli morskega psa.
Lp, Ana
Ana, hvala za komentar.
Pesem je istočasno nastajala tudi v drugem jeziku, zato je zaenkrat ne bi spreminjal. Prvi verz mi je pač tako zazvenel, žrelo morskega psa ostane prazno ali pa tudi ne.
Sicer pa mi je bila inspiracija za pesem pogled na sliko Maksima Svetlanova.
Lp, Marko : )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!