Brzim hodom pogubih sluh
Usput primjećujuć muk
Svojih koraka
A sve se doima kao scena
Iz filma s početka stoljeća
Prigradski vlak za mojim leđima
Beskonačno klizi prugom
Bez klopota zaleđenih tračnica
Ostaje u meni nevjerica
Desno, kao po navici
Pogled na tren ostavljam
Mramornim pločama
Mrzlinom urešenim imenima
Stanovnika Starog groblja
Spokoj neživima...
Sve je bezrječnost
Glasovi prolaznika ostaju tek
Bezvučna slika
Tišina
Čista mehanika koraka
Zaokret ulijevo, širina
Obznanjuje ulicu petoljetnih planova
Željeznička kolonija...
Niska istih kuća prizemnica
Poneka zalutala katnica
Arhitektonski neprimjetljiva
Sivilost naselja živih familija
Bat mojih potpetica
U džepu stiskam riječi
Priča o našoj priči
Koja pomalo na sve priče liči
Otužni ružičnjaci
Siva razlivena utabanim snijegom
Nadamnom slika leta crnih ptica
Tek...Sve nas prekriva
Tišina
Nijemi film pogubljen u vremenu
U kadru izlistana
Bezličnost živućih aktera
Studentskih manira
Neke davne sedamdeset i neke
Tišina neomeđena
Ni oči je ne remete
A blude ravnicom
Ulice Željezničke kolonije
U redu s obje strane smetova
Studenske sobice posramljene
Iza zidova otpalih fasada
I ružičnjaka ogoljenih grana
Snijegom ispletenih kapa
Žive u nekim sljedećim godinama
Svojih akademskih građana
Iza tog bjelila s prelivima sivila
Vidim te
Tvoj kaput marino plave boje
Kao moje razliveno more
Miljama daleko od ovih neboja
Zlatni gumbi dvostrukog kopčanja
Kao sunce, kao zvizdan sred podneva
I letim
U naletu silne emocije
I ljubim
S kvadratom živuće potencije
Riječi se kroz pogled
Za tebe lijepe
Kao pahulje nečujne
Trenom prije tišinom
Onom posebnom, novembarskom
Obznanjene.
A sve liči na niz
Beskonačan niz
Već viđenih sličica
Nijemog filma
S početka stoljeća.
Pesma-priča, a opet, sa neophodnom i dovoljnom dozom lirike. Odlično!
Hvala vam Milene...
Lp
Ta videna slika je kot zvok vlaka, ki drsi po tračnicah, verzi ponazarjajo odsotni zvok - čeprav je vse sivo in belo in statično, modra in zlata barva premikajoče ljubjene osebe posveti kot sonce, ki za trenutek zasije v pokrajino vsakdana, v vedno iste slike, v katerih se zazdi, da je vse le kulisa, star film in tista sončava - deja vu. Morda samo zato, ker bi pesem želela, da se tudi ta ponavlja. Čestitke,
Ana
Poslano:
31. 08. 2014 ob 22:47
Spremenjeno:
31. 08. 2014 ob 23:09
Draga Ana, možda zato što sam silno željela da se osjeti ova riječ, da za trenutak čitatelj uplovi u svu silinu prikaznih sličica neke davne sedamdeset i neke, i da se pjesma prepozna, na koncu i bez lažne skromnosti podcrta, to se i dogodilo. Hvala vam na tome, hvala vam na osjetu emocije...
lp
Emilija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Emilija Mijatovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!