Do izvira
Vse več valov na koži
kakor kaskade
umirjajo pretakanje
gladina je spokojnejša
mulj na dnu odebeljen
ne čutim robov starih črepinj
postanost je mehka
ne ranjava brodenja
roževina prekriva stopala
in belkaste brazgotine
davnih ran
drsečih brzic
porezanih na čereh
prekrite z mahom minljivosti
so kot predpražnik
pred morjem časa
vanj obrišem pretečeno strugo
da bi spet vstopila
bosa.
bos je tako lepo hodit...
lp li
še neomadeževan, brez vseh reči, ki te ranijo skozi življenje? Amap, tu smo, da se popraskamo, porežemo, počimo.....in iz brazgotin spletemo nekaj za večnost :)
LP :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 27. 08. 2014 ob 17:09
- Prebrano 668 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 376.26
- Število ocen: 13