Zmedena. In zasanjana obenem.
Oči so zazrte v tla.
Priprte veke, ki nikakor nimajo moči,
da bi se odprle.
Moram biti tu, četudi nočem, nimam volje.
Hodim počasi.
Nato pospešim hojo, naj tako čas hitreje mine.
Vidim vodo. Rešitev?
Nikakor. Nočem umreti!
Vendar ne morem več.
Usedem se na mokra tla.
Čutim le še veke, ki pokrijejo trudne oči.
...in nato...
Jutranji mraz, kaplje rose na vekah in svetloba me zbudijo.
Nov dan.

Wildberry