Ne bdiš
in ne maraš
za spanje.
Kakor gladina,
ki vzvalovi
v poljubih dežja,
vzdrhtiš
na bregu
dotika.
V trenutku
se skrčijo sapnice,
svetloba izginja.
Spuščaš se
v brezno
z menoj.
Ležiš
v razporku
plitkega sna,
v temnici
podjarmljenih sanj,
v krču izkašljaš
kri nemih besed,
trpiš v stiski
nerazdružljivih teles.
Menjujeta se
mesec in mlaj.
Zopet vdihneš
raskavi zrak.
Počasi odgrneš
odejo nespečih.
Predramiš se.
Venec spomina
v prgišču dlani
otrpne
v milijarde
lomljivih kristalov.
Nagneš roko
in pustiš,
da zdrsnem
v preteklost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lovšin - Lothlorien
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!