V tekočem zlatu praznika
Na mizi se potica
Blešči, kot v senci kurnika
Se lesketa belica.

Po deskah, oblanih na red,
Narezan škorenj stopa.
V ognjen kamin zre Kosolet.
Molčita prag in lopa.

Na počivalniku v gubé
Telo se tenko stiska,
Medtem ko salve v noč doné
In ognjemet zabliska.

V slapovih se šampanjca ust
Nešteto slastno koplje,
A v srčni mlaki škrgoust
Svetlobne pupke zoblje.

In gre. Tako gre Kosolet
Od mlake pa do mlake.
Neusmiljeno pomeri svet
Pod gumijaste korake.

Pod vsako jelko, v vsako luč,
Ki v njej nekdo sameva,
Potisne svoj skeleči ključ.
Tako vso noč, do dneva.

Nešteto duš nabere v roj,
V nabreklo epoleto.
Od temne sveče kapne loj.
In že je novo leto.

Aleksandra Kocmut - Kerstin