Tvoj mehki obraz
je bil omehčan od starosti,
ne več tako oster.
Spoznala sem te,
ko si za seboj že pustila
svojo kalvarijo,
ki te je skalila.

Objemala si me tako,
da si se kot puma
najprej pomavsala
ob lice,
nato pa okoli ovinka
prislonila še ustnice.
Levinja.

Ne da bi me kaj vprašala,
si mi zgradila pravljični svet
v toplem kokonu
davne ženske modrosti,
kjer si me skrivaj napajala
s cukrčki zgodb.

Ničesar ti ne bom nikoli
odpustila
in ne drzni si prositi
za odpust,
saj mi še nihče ni dal
kar celega vesolja
in nikomur še nisem bila
prva vnukinja.

Rade volje bi si naprtila
tvoje tegobe,
tri skregane moške
in maršalove piskre,
pa stanovanje,
potrebno inventure.
Nikoli te nisem pripravila do tega,
da bi izbrskali vse, kar si zbirala,
od okostnjakov po omarah
do čarnih pripomočkov.
Zate šara ni obstajala.
Mogoče si čutila,
kako je vsaka tvoja stvar
zame živa in pripoveduje zgodbo.
Dala si mi zgodbe!

Tik preden si zaspala
in si že upirala oči navzgor,
v sredino čela,
si me samo še slišala lahko.
Brala sem ti Marelice,
zgodbo o tebi,
vesela si je bila,
da si se lahko
zazirala globlje,
čeprav si že napol spala.

Prvi človek si,
ki sem mu povedala,
da ga ljubim.
Svetoskrunsko sem ti
zašepetala na uho,
ko si ležala tam,
zadeta od morfija.
Domišljam si,
da si me slišala,
saj je zrak v trenutku
postal gostejši,
ko sem se zalotila,
kaj govorim.
Za trenutek se je
zamajal moj Univerzum.

yoyoba