
trenutki trgajo objeme v kri
vsak atom srca se para
izginja
ognjene posodice so polne praznine
ker verižica izginja v temo
vsi ti biseri obljub se kotalijo v noč
po stenah pišem prošnje:
po zraku hrepenim
tema razjeda moje tiho pero
a krvavi zlogi ostajajo na stenah minjaturnega vesolja
sedaj lahko rišem le presledke
kipci so brez krvi
rdeče rože so zate
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Danijel V.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!