Občasno se mi zazdi,

da nekje iz globine

za trenutek ujamem

zamolklo blejanje.

Si to ti, malo jagnje?

Ne vem...

Nekoč je tvoj glas odmeval jasneje, glasneje...

Tvoji poskoki, živahnejši od vetra,

so cvetlicam dvigovali poglede

in tvoje majhne stopinje so se smehljale

kot podpis v vsakem večjem odtisu,

ki so mu slepo sledile.

In v noči, ko si se stisnilo,

na desni ob veliko toplo gmoto

in ti je na levi uspavanka nežno polnila uho,

si videlo le novo sonce.

Zdaj pa... tvoja staja je tiha,

kodrasta belina se je izgubila v megli

in rože pobešajo glave.

Oster vonj mi polni razširjene nosnice,

ko mimoidoči pravijo,

da te več ni.

Te je vzela zemlja, nebo?

Ali te je potolkla minula zima,

(najhujša med vsemi)

da si prestrašeno in poraženo skrilo pogled

in se zavlekelo v temo?

Še čakam sonce, ki se je zbujalo s teboj,

morda te nekje, globoko v goščavi spet najdem.

Oh, jagnje

vsaj še enkrat mi na usta položi otroški nasmeh.

Neni