Ob prehodu jeseni v zimo, 21. decembra 2008, je potekel še en letni čas na PESEM SI. Tokrat je največje število točk dosegla pesem Haiku 5 avtorja gabriela stormerja. Pesem jeseni 08 po izobru uredništva
so postale Helenine Njive. Pri krajših oblikah (običajno izberemo haiku) pa smo po tehtnem premisleku izbrali murkine Brahke.

Podrobnosti o izboru preberite tukaj.

Utemeljitev izbora urednic pa je na voljo tukaj.

Zavod za razvijanje ustvarjalnosti pa vam vsem želi - s pesmimi tudi v 2009!

---

O izboru

V samem vrhu pesemske "bitke" za pesem jeseni 08 po uredniškem izboru so bile:
TAKO TANKA JE OPNA Andrejke Jereb, Tonetova STEKLENA TRAVA, Burjakovi OBRAZI, Večernica Danija Bedrača ter seveda Helenine Njive, ki so postale Pesem jeseni 08 po izboru uredništva.

V letni izbor mlajših avtorjev (pod 15 let) se je uvrstil Moj 1. enajsterec Matica Grešaka. V izbor otroških pesmi je izbrana adisina MLINARICA ZIMA (otroška). Med tujejezičnimi pa smo opazili v francoščini napisano Le spleen moderne Gregorja Grešaka.

Vsem izbranim avtorjem iskreno čestitamo. Veselimo se pesniškega druženja tudi v prihodnjem letu!

Utemeljitev

Utemeljitev izbora za pesem jeseni 08 (pripravile Zalka Grabnar Kogoj, Aleksandra Kocmut inAna Porenta):

Njive - Helena

Avtorica njive predstavlja kot svojsko osebo, razpotegnjeno in vsenavzočo. Ne odkrijejo se neposredno, s svojimi kulturami, koristmi in z nesrečami, pač pa preko rok, ki so jih ustvarile, in pogledov, ki jih opazijo. V množinsko poosebitev vplete rahljanje, puljenje plevela, okopavanje ženskih dlani, ne le tistih za časa tega življenja, pač pa od samega dotika človeške roke z zemljo. Ko se ob oranju z njiv dvignejo brazde in se na osenčenih straneh naredijo sence – res, prav lahko si predstavljamo razvejane podočnjake starcev. Zlasti polni sta metafori „prebožane do praznosti“ in „sčipkane z drevesi in razpadlimi plotovi“, kar je gotovo ena glavnih odlik pesmi. Z navajanjem zunanjih podob, ki so izvorno notranje, avtorica ustvari izjemno močan vtis, skozenj bralca kliče k drugačnemu prisluhu in zaznavanju zunanjih podob. Tako kot se lahko identificiramo z živimi bitji, se tokrat zaradi uporabljene poosebitve celo z njivami. Na konkretnejši ravni lahko podoba njiv, kot jo je upesnila Helena, bralca asociira na podobo matere v slovenski klasični literaturi. Utrujene in izčrpane, a rodne in dobrohotne so te slovenske njive (matere). Vendar pa tu ruši klasično podobo metafora »razpadli plotovi«, ki jo je moč razumeti kot korak dlje od nerazgledanosti in preprostosti, »sčipkanost z drevesi« pa kot zlivanje razuma s svojimi potomci, ki so zapustili dom. »Praznost« in »razsutost« pa namigujeta na materinski občutek nemira in praznine, ker je naloga matere izpolnjena./ /Naša notranja polja zavedanja ob tej pesmi postanejo njive, razsute, obrobljene in prebožane. Pobožane s pomeni. V katerih ni praznosti.

Brahki avtor murka

V brahke, v katerih po utemeljiteljici te kratke zvrsti - Kerstin - zajamemo spoznanje, zrno resnice, ki se nam odkrije, ko luščimo pomene bivanja in besed, je murka ujela bivanjsko refleksijo. V prvem zrncu le-ta seva skozi množico, v kateri gmota posameznikov, ki si je postavila časovne zanke, jih navijala, nadzorovala in se vanje ujela, sama sebi tiktaka voljo in ritem in tek skozi življenje. V drugem zrncu avtorica s „popotnico“ sprva zariše občutek nenadejane svobode in prostosti, ki pa sta zgolj utvara, saj bralec kmalu spozna, da preko popkovine, s katero je popotnica prisesana na preteklost, vrojenost, socializacijo, ne more. In najbrž tudi noče. Zavedanje in sprijaznjenost sta edina sprejemljiva oblika funkcioniranja v okviru. Popkovina in tiktakanje pri murki postaneta simbola črednega drvečega pehanja v norem tempu sodobnosti.

Ana Porenta

Komentiranje je zaprto!