Ko polnoč bo odbila,
spet bomo dočakali,
karkoli že je to.

Spet eno novo leto,
ven iz utvar bo vzeto,
podaljšano v temó,

v prodano iluzijo,
v bolno fantazjo,
v nov sen bo samo.

A zdaj smo še brez misli,
in le pretekli smisli
nam upe polnijo.

Vsaj ena zvezda vrla,
bo tisti hip umrla,
ko ga dočakamo.

In mnogo duš ujetih
iz sanj bo izvzetih.
Več ne verjamejo.

Lidija Brezavšček - kočijaž