Egoist
Danes zjutraj sem se zbudila,
vendar nisem odprla oči.
Svetloba dneva me je božala po vekah,
jaz pa nisem čutila nič drugega,
razen tvojo jutranjo sapo na mojem
tilniku.
Zgladil si mi naježeno kožo in
me pustil v sanjanju,
kaj bi bilo, če …
Ko sem odprla oči,
je bilo sonce kot oster nož,
ki zabada vame enkrat, dvakrat,
trikrat.
Ko je bilo okoli mene vse polno krvi,
me je ujela krivda in me privezala
na lesen stol
ter z groznim zadahom in s kapljicami
sline vpila name,
kako si drznem kriviti sonce.
Kako si drznem kriviti sonce,
če sem jaz tista, ki se
sprašuje,
kaj bi bilo, če …
Če sem jaz tista,
ki hoče imeti vedno vse samo
zase.
Še sonce bi si prilastili, če bi lahko. Dobra pesem, Anja.
Lp A
Na žalost res. Najlepša hvala!
Lep pozdrav,
Anja
Všeč mi je, kako občutje, ki je neproduktivno, oblikuješ v akcijo, da se kar bliska ;) - rada bi poudarila, da je to zelo posrečena (in v literaturi tudi dostikrat uporabljena) poteza. Čestitke,
Ana
Najlepša hvala za komentar in podčrtanko! :)
Lp, Anja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anja G.
- 04. 08. 2014 ob 12:53
- Prebrano 840 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 407.44
- Število ocen: 10