Dišeče lipe
Drevesa so spet zeleno-rumeni krogi.
Neskončnost drevoredov oči.
Dišeče lipe
tako daleč
v drobcih noči.
Ne objemaj me še
pod odprtimi okni besed.
Ne poljubljaj me še,
ne ob prihajanjih, ne ob odhajanjih.
Sredi popoldneva je modrina lune
le prostor, kjer se ustavi želja.
In modrost čakanja.
Zeleni avgust.
Kaj še rabiš,
da si?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 01. 08. 2014 ob 14:31
- Prebrano 857 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 443.15
