Če sediš in opazuješ
(tudi če sediš ure),
ne vidiš njihovih korenin.
Le sadove.
Ne veš niti, če so
grenki ali sladki.
Zapišeš stavek ali dva,
nekoga označiš
za perverzneža in
temu rečeš poezija.
Tudi če sediš ure,
ne odkriješ ničesar novega.
Le strani se polnijo,
tako da se v besedah
izgubiš.
In pojma nimaš,
kako si se znašel sredi njih -
sedeča rakovica.
urednica
Poslano:
29. 07. 2014 ob 22:09
Spremenjeno:
30. 07. 2014 ob 10:14
Go with the flow ... pisati kot dihati - brez teže, zavedanja, samodejno ... čisto vsi smo sedeli na taki terasi, eni jih prav gojijo ... posebej posrečena se mi zdi rakovica, ki s svojo hojo postrani (in ker je tu sedeča) narekuje stranske poglede (ne vidiš korenin, le sadeže) - ironični oklep dopusta, v katerem naj bi počeli tisto, za kar sicer nimamo časa, a smo preleni, da bi ugriznili v neznano;)
Čestitke,
Ana
Hvala, Ana - popolnoma si zadela moje takratno (sedeče) dopustniško "stanje" (sicer je pa takih rakovic res pesniško nešeteto) ;)
Lp, Senca
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!