Čuti se bistvo prostora,
kjer dobro vse umira
in zlo se vedno bolj šopiri,
kjer s praznimi pogledi hodijo ljudje.

Roka v dlan ne seže brez zagotovila,
da v revščini vzgojena, ne bi se osramotila,
če slučajno bi v javnost žulje pomolila
in bi ljudem, darove zemlje podelila.

Duša lepi potrpljenje in zavira let,
ki širi krila zapeljana k zmoti,
le volja s trdo uzdo vodi v smer,
kjer čast in poštenost je osnova.

Čuti razboleli, iz kosti in mozga,
se v žarečem soncu cvrejo,
po dežju si mavrica v lok ogrne
barvno perjanico.

V zemljo stkana, sovražnica vrlin,
s svojo veščino težka skala,
v srca ljudi je zavist posejala,
kot je reka v strugi ostala.

nena