Sladkana solata

ki jo prinašaš,

te plaši

ko vsako mesečino

šteješ korake do stola

odišavljenega s kokosovim oljem.

Iz kota na hitro prešineš mize

da ne zamudiš klica dvignjene roke,

ko se pogled znova vrne na njo.

Med lahkotnimi stopinjami kazalcev

si pod kožo vtiraš misel,

da dotiki dihajo tudi čez mejo

in je okus lahko obstojen do zadnjega diha.

V žilah vonjaš,

da je zemlja rodovitna četudi ni rdeča

in ko se smeh preplete

z dolgimi valoviti lasmi

enostavno veš

da bi ob kokosu bila

tudi solata s sladkorjem dobra

in zdaj le še s težo šteješ korake

in šteješ mesečine

do pogleda na tih, navaden stol.

Neni