Nenehno v trenutkih
me preleti tih, drugačen svet.
Udarja, kakor kladivo
ob moj dolgočasen ego,
kakor gozdar s staro sekiro
v gnilobno smreko.
In za trenutek si želim,
da iskrice v očeh zbudim,
da me ne izpari vroč prepih,
ko se mi sladoled v roki topi.
Zasanjan...
Udarja vsak problem
ob moje deblo,
uf, izlizan od skrbi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Crni anđeo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!