vsako minuto se zabijam.
tvoja avtoriteta, za katero se nikoli nisi potegoval
idiličnost, s katere brezizraznostjo sem zasvojena
vsestranskost, ki me je očarala z vseh strani
prizemljenost, ki s svojo izklesanostjo pooseblja mojo domišljijo
privlačnost besed, ki obračajo pomene
in pravična enakost, ki je v simbolu komunizma
na papirju

ko zavoham tvoj vonj
na nabito polnem avtobusu
ker je nekdo preveč tekel za javnim prevozom s tvojim deodorantom na sebi
zamižim; veke so mi ograja
zid, ki ga postavijo bogati sosedje, da mame in babice iz okoliških oken ne vidijo na njihov vrt
poniknem na sedež in se skrijem
ne vidiš me, ker te ne vidim

ko avti drvijo po glavni cesti z nenadzorovano
in kaznivo hitrostjo, delam, kar me je prijatelj učil
in registracije spremljam da ne kadim
ker tega ne maraš in ker tvoja skrita punca ne kadi
ob znanem modelu, znamki, številki
obstojim in veke so mi ograja
zid, ki v sebi skriva neodkrito zavetišče iz vojnih dni

ko me konec pesmi odstrani na zrak in
me obuje v visoke tanke pete, v katerih se nikoli nisem
naučila hoditi tako elegantno, da bi lahko hodila ob tebi
mi šibkost koraka prišepne grozljive
a hkrati osvobojujoče besede

poslednji sprehod, ko se zabijam v avtoriteto, vsestranskost
prizemljenost, privlačnost
samo še tokrat te voham pri drugih ljudeh
in iščem tvoje življenjske znake v razgreti kovini
zadnjič se obračam in ti pustim, da me obračaš nazaj
poslednja stopinja in moj tresoči korak
izpela sem se in opela tebe preveč
zato konec pesmi
zadnjega verza
in zadnjič si zadnja beseda
ti

kai