Spet misel mehka na blazino pade,
ko se zvečer zastori vek zaprejo,
ko roke ga objeti več ne smejo,
in v nek drug čas zabrišejo se nade.

Ponoči sanje svet ji nadgradijo
in v njih potvorjenih resnic zakladi
jo božajo na goli promenadi,
ki ji preseka stkano domišlijo.

Dokler bo v mehkih sanjah se krojila
in krpala brez časa in prostora,
ne bo še v jok vsakdanjosti prelila

vsega, kar zanjo trdna je opora.
Čeprav le sanja, pa ni pozabila,
da z jutrom brez blazine v svet spet mora.

Lidija Brezavšček - kočijaž