Ne poznam te prav dolgo,
pa vendar dovolj,
da Amor z lokom svojim
je naredil pokol.

Kar ubil je, to bil moj dušni je mir,
poklal spokojnost mi drago, jo spremenil v ne-mir.
Nadel je očala mi v izmišljenem raju,
s katerimi tebe in sebe vidim kot naju.

Z lahkoto privadil se te bi dvojine,
kot sem se že tvojih čarov miline -
mehkih grudi, nevelikih
in kot jeklo čvrstih beder,
da bi jih še mrtev božal...

Ponoči dovoljene take so sanje,
drugače godi se, ko spet dan je...
Saj veš - resničnost je kruta prasica,
tudi tega me spomni tvoja pozabljena lasnica.

ladjar