Sedim v kotu in opazujem
svet utopljen v norišnico mrgolečih mravelj.
Poleg mene na zelenih oblazinjenih stolih
sedita zagorela možakarja s cigareto v ustih
in brez občutka za okolico vpijeta italijanske besede
v črno slušalko naslonjeno na kosmato uho.
Na drugi strani pa avtomobili rohnijo
po sivi cesti polni smoga in črnih črt pnevmatik,
ki so plod objestnih voznikov
in njihovih narcistično-samovšečnih možganskih celic.
Še moj lesen stol brez naslonjala je majav,
usnjena prevleka pa raztrgana in potrebna popravila.
Na hribih v ozadju nek dim
nezdrave sivo-bele barve
prekriva še tiste edine zelene barve upanja in miru.
Še oblaki so takšni kot današnji morbiden dan.
Pozitivno belino namreč prekrivajo
črne lise groze in obupa,
ki ne dajo prostora modrini.
Sonca pa itak ni.
Skriva se,
saj tukaj nima kaj početi.
Italijana ob meni pa še vedno kričita v telefon
in parata živce vsem ljudem na terasi mestne gostilne;
»Allora, quella sinistra a destra!«
Karkoli že to pomeni …
Pa še grozno zveneč moped se je pripeljal,
in stoji, ne da bi ga jahač ugasnil.
Na bencinski pa brni prižgan tovornjak
in čaka, da napolni sila požrešen rezervoar.
Dovolj bo.
Plačam raje
in grem.

Aleš Jelenko